Gospa Di, avstralska učiteljica 3. razreda osnovne šole je vsak konec šolskega leta učencem razdelila posebne pohvale. Pohvale so dobili vsi učenci in pohvala je bila namenjena učenčevim posebnim dosežkom ali trudu. Pomembno je bilo, da si je učenec pohvalo zaslužil, torej da je bila realna. Nekoč pa je imela učenca Jona, ki se ni izkazal pri nobenem predmetu, niti pri izvenšolskih dejavnostih. Bolj je razmišljala in iskala, manj je imela idej, kaj naj pri učencu pohvali.

Potem pa si je v mislih poskušala zamisliti Jonov razred zjutraj, na izletu, po kosilu… In ugotovila je, da Jon ni nikoli zamudil. Kadar je šolski zvonec pozvonil, je bil v razredu, ko  je učence poklicala v avtobus, je bil Jon prvi…

Napisala je, da ima Jon lepo lastnost, da nikoli ne zamudi in da se ona vedno lahko zanese nanj. Jon je žarel od sreče, saj je prvič v življenju dobil realno pohvalo, s katero se je lahko poistovetil.

Pohvale so del učenčeve mape, ki ga spremlja vse šolanje. Jon se je zelo trudil, da je vsako leto potrdil svoj sloves zanesljivega učenca, ki ne zamuja. Po končani osnovni šoli, se je odločil za poklicno usposabljanje in še naprej je bil zanesljiv in ni zamujal. Ko je končal šolanje, je v lokalnem časopisu izšel članek o Jonu, ki nikoli v svojem šolanju ni zamujal.

Ponudbe za službo so kar deževale, Jon je namreč postal vodovodar.